Tiskane izdaje
Zdaj se šala nanaša na ameriškega predsednika.Donald Trump je namreč edinstven in to je dobro.
Toda ali je res edinstven? Mar res ni nikogar, ki bi bil takšen, kakršen je on, na vsem svetu ali vsaj v zahodnem svetu? Značajsko je brez dvoma edinstven. Izjemno težko si je predstavljati, da bi katera koli druga zahodna država izvolila takšno osebo za vrhovnega voditelja. Toda če izvzamemo njegov posebni značaj, ali je Trump res edinstven?
Pred ameriškimi volitvami se je nekaj zgodilo v Veliki Britaniji. Glasovanje o brexitu. Britanci, ki so med najrazumnejšimi ljudmi na planetu, so se demokratično odločili za izstop iz Evropske unije. To ni bila razumna odločitev. Če smo odkriti, je bila kratko malo idiotska. Evropska unija je eden največjih izumov človeštva. Po dolgih stoletjih medsebojnega vojskovanja, med drugim dveh svetovnih vojnah, v katerih je umrlo neskončno milijonov ljudi, je nazadnje prevladal zdrav razum. Evropa je postala celota, sprva gospodarska, nato sčasoma duhovna in politična.
Anglija in nato Britanija je bila udeleženec številnih omenjenih vojn. Kot pomorska velesila in imperij, razširjen po vsem svetu, je z njimi precej pridobila. Njena tradicionalna politika je bila spodbujati konflikte in podpirati šibkejše v boju proti močnejšim. Teh časov žal ni več. Imperij (med drugim tudi Palestina) je samo še oddaljen spomin. Britanija je zdaj srednje močna sila, tako kakor Nemčija in Francija. Sama ne more obstati, a se je kljub temu odločila za to možnost.
Zakaj, za božjo voljo, je to storila? Tega nihče ne ve zagotovo. Verjetno je šlo za prehodne občutke, za naval jeze. Za koprnenje po starih dobrih časih, ko je Britannia vladala valovom ter zgradila Jeruzalem v zeleni in prijazni deželi Angliji (čeprav ni prav nič zelenega in prijaznega v resničnem Jeruzalemu). Mnogi so prepričani, da bi se Britanci odločili drugače, če bi dobili še eno priložnost. Toda Britanci ne verjamejo v še eno priložnost.
Brexit je kljub vsemu obveljal za sunkovit obrat v desno. In takoj zatem so Američani izvolili Trumpa. Trump je desničarski politik. Zelo desničarski desničar. Med njim in desnim zidom ni ničesar, razen morda njegovih slabosti in njegovih pomočnikov. Glasovanji v Veliki Britaniji in Ameriki sta verjetno spodbudili svetovni val desničarskih zmag. V številnih državah so desničarski in odkrito fašistični politiki začeli napenjati svoje mišice, prepričani o svojem uspehu. Marine Le Pen je slutila, da bo zmagala, podobni politiki v številnih državah od Nizozemske do Madžarske so upali, da bo to uspelo tudi njim.
V zgodovini so se že večkrat pojavili takšni politični valovi. Takšen val je po prvi svetovni vojni spodbudil Benito Mussolini, ki je izbral starorimske fasces in jih spremenil v mednarodni izraz. Po drugi svetovni vojni se je začel komunistični val, ki je zajel polovico sveta od Berlina do Šanghaja. Zdaj se je torej začel veliki desničarski val, ki je grozil, da bo potopil ves svet. Nato se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega.
Politični sistem Francije se je zdel popolnoma stabilen, zanj so bile značilne stare uveljavljene stranke, ki jih je vodil razred starih in izkušenih strankarskih politikantov. Nato se je od nikoder pojavil nihče, pravzaprav neznana nepolitična oseba, ki je z eno potezo pometla vse figure s šahovnice. Socialisti, fašisti in vsi vmes so popadali na tla. Nova oseba je Emmanuel Macron (Emmanuel je dobro staro hebrejsko ime, ki pomeni »Bog z nami«). Je zelo mlad za predsednika (star je 39 let), privlačnega videza, zelo neizkušen, saj je bil samo za kratek čas gospodarski minister. Je tudi prepričan zagovornik Evropske unije. Pravi začetnik, so se tolažili strankarski funkcionarji, gotovo ne bo dolgo zdržal. Toda nato se je na francoskih parlamentarnih volitvah poplava spremenila v cunami. Rezultati so bili presenetljivi: že v prvem krogu je Macronova nova stranka dobila presenetljivo večino, ki jo je v drugem krogu še utrdila.
Vsi so morali zajeti sapo in še enkrat premisliti. Macron je bil očitno popolno nasprotje novega desničarskega vala. Ne samo glede Evropske unije, ampak tudi glede skoraj vsega drugega. To je namreč človek sredine in je bolj levičarski kakor desničarski. Je skromna oseba v primerjavi z Američanom Trumpom. In napredna oseba v primerjavi z Britanko Mayjevo.
Oh, Theresa May. Kaj se je zgodilo z njo? Po glasovanju o brexitu je zasedla oblast z udobno večino, nato je postala nemirna. Zdi se, da je hotela dokazati, da lahko čisto sama pridobi še večjo večino. To se včasih zgodi politikom. Zato je pozvala k novim volitvam. Celo ubogi jaz z vsemi svojimi pomanjkljivimi izkušnjami bi ji lahko povedal, da je to napaka. Kdo ve, zakaj, toda ljudje ne marajo predčasnih volitev. Vse skupaj spominja na prekletstvo bogov. Če jih izzoveš, boš izgubil.
Mayjeva je izgubila svojo večino in na vidiku ni bilo nobenega očitnega koalicijskega partnerja. Zato je bila prisiljena dvoriti najneprijetnejšim desničarskim politikom: severnoirskim protestantom, v primerjavi s katerimi je Trump napreden človek: brez pravic za geje, brez splava, brez ničesar. Uboga Mayjeva. Kdo je bil največji zmagovalec? Najbolj nepričakovan med najbolj nepričakovanimi: Jeremy Corbyn. (Še eden s starim dobrim hebrejskim osebnim imenom. Jeremija je bil pomemben biblijski prerok.)
Corbyn je najbolj nepričakovan skorajšnji zmagovalec: ultralevičarski, ultravse. Številni člani njegove lastne stranke ga prezirajo. Vendar je kljub temu skoraj zmagal na volitvah. Če ne drugega, je preprečil Theresi May, da bi učinkovito vladala. Corbynov uspeh me je spomnil, da se je nekaj zelo podobnega zgodilo na ameriških volitvah v demokratski stranki. Veliko ljudi v tej stranki je bilo nenaklonjenih uradni kandidatki Hillary Clinton, zato je neki alternativni kandidat nepričakovano sprožil val občudovanja in navdušenosti: Bernie Sanders. To ni bil najobetavnejši kandidat: 78-letnik, ki je bil senator že deset let. Kljub temu so ga obravnavali kot novinca in kot nekoga, ki bi bil star polovico manj od njega. Če bi postal kandidat svoje stranke, bi bil danes brez dvoma predsednik države (celo uboga Hillary je dobila večino glasov volivcev).
Ali imajo torej te zmage in skorajšnje zmage kar koli skupnega? Jih imamo lahko za nekakšen »val«? Na prvi pogled ne. Zmagali niso ne levičarski (Trump, brexit) ne desničarski politiki (Macron, Corbyn, Sanders). Nimajo torej prav nič skupnega? Zagotovo imajo. Gre za upor proti esteblišmentu. Vsi, ki so zmagali ali skoraj zmagali, imajo tole skupno točko: razbili so uveljavljene stranke. Trump je zmagal kljub prizadevanjem republikancev, Sanders se je bojeval proti esteblišmentu v demokratski stranki, Corbyn proti vodjem laburistov, Macron proti vsem. Glasovanje o brexitu je bilo predvsem glasovanje proti celotnemu britanskemu esteblišmentu. Je to torej novi val? Stran z esteblišmentom, kdor koli že spada vanj.
Kaj pa Izrael? Nismo še prišli do tja, saj vedno zamujamo. Smo zadnje narodno gibanje v Evropi, zadnja nova država, zadnji kolonialni imperij. Toda nazadnje tudi mi vedno pridemo na cilj. Polovica Izraela, skoraj vsa levica in sredina, je klinično mrtva. Laburistična stranka, ki je 40 let skoraj samostojno vodila državo, je v ruševinah. Desnica, razdeljena na štiri stranke, ki tekmujejo med seboj, poskuša vsiliti skoraj fašistična pravila na vseh družbenih področjih. Upam samo, da se bo nekaj zgodilo, preden jim to dokončno uspe.
Potrebujemo načelnega voditelja, kakršna sta Corbyn ali Sanders. Mlado in idealistično osebo, kakršen je Macron. Nekoga, ki bo razbil vse obstoječe stranke, ki obstajajo še iz časov zasedbe, in začel znova. Če prilagodim Macronov slogan: »Naprej, Izrael!«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
